Vsi, ki smo že kdaj morali spregovoriti pred skupino ljudi, opraviti poslovno predstavitev, morda govor na lokalni prireditvi, ali pa zgolj razložiti svoj pogled na roditeljskem sestanku, smo že pomislili: “Joj, kako naj začnem?”

Tudi na naših treningih retorike in komunikacije ZMOREM, udeleženci izpostavijo zadrego z uvodnimi besedami. Vprašam jih kaj naredijo, kaj izberejo. “Ja kaj, tako naredim, kot to običajno naredijo vsi – lepo pozdravim, se zahvalim za besedo, …” je najbolj običajen odgovor.

Morda tudi vi sledite uveljavljenim načinom. A priznajte, s takimi začetki, s takimi uvodnimi besedami, nagovori, zelo težko pritegnete svoje občinstvo. Kaj lahko storite?

Lahko ste “domiselni” tako, da sledite nečemu, kar trenutno počnejo vsi. Ker je to moderno, ker si je to nekdo izmislil … Kot so na primer to zimo mnogi kazali razgaljene gleženjčke pri temperaturah pod ničlo. Zgoraj bunde, kapuce, rokavice … spodaj pa nizki športni copatki, nizke nogavičke.

Od povsem nekritičnega sledenja domislici, ki je povsem v redu za toplejše dni, in kraje, na dolgi rok ne boste imeli veliko. O tem lepo repa primorski hangsta reper Smaal Tokk v svoji pesmi En in edini, v kateri ugotovi, da v svoji želji po edinstvenosti, unikatnosti in individualnosti hitro postanemo podobni vsem drugim, ki želijo biti prav taki.

Imate pa na voljo druge možnosti, ki zahtevajo nekaj več truda in poguma. Ko gre za uvodne besede, nagovor, se na treningu veščin prepričljivega in samozavestnega nastopa ZMOREM vedno potrudim udeležence opogumiti, da posežejo po bolj premišljenih načinih.

Običajni začetki (predstavitev, govorov …)

Predstavljajte si, da ste v predavalnici ali sejni sobi svojega podjetja. Vse je pripravljeno za začetek strokovnega seminarja. Okoli vas je kup sodelavcev, ki navidezno zdolgočaseno čakajo na začetek. Predavatelj vstopi in vas nagovori:

»No, lepo vas je videti. Vesel sem, da smo se zbrali. Kako ste kaj? V redu? No, pa začnimo. Najprej bi vas lepo pozdravil in rad bi se zahvalil gospodu Janezu Novaku, da me je povabil v vašo sredino, da izvedem ta pomembni seminar. Upam, da bo današnje predavanje za vas zanimivo kljub lepemu vremenu zunaj (ha, ha), saj bom predstavil veliko novosti v zvezi z …«

Povejte po pravici. Je to začetek, so to uvodne besede, kakršne v veliki večini primerov pričakujete? So to besede in uvod, ki jih večinoma slišite? In kako se odzovete? Kako se odzovejo vaše kolegice, kolegi?

Velika večina predstavitev, seminarjev, govorov in nastopov se začenja tako, kot pričakujemo. Prav zato nas tudi ne pritegnejo že takoj od začetka. Kar pa je izjemnega pomena. Če vas nekaj ne pritegne takoj, je velika verjetnost, da boste tudi v nadaljevanju sledili z manjšim zanimanjem. Misli vam bodo enostavno tavale malo sem, malo tja. Čakali boste, da vse skupaj čim prej mine.

Kako bi lahko zgoraj omenjeni predavatelj začel, da bi vas bolj pritegnil? Kaj bi lahko naredil, da bi ne bil slišati kot vsi ostali?

Trije nasveti za začetek, ki pritegne občinstvo.

Prvič – ne začenjajte z dolgim pozdravljanjem vsevprek.

Dolgo pozdravljanje na začetku je ne le duhamorno in povsem nezanimivo, temveč tudi neprimerno. Ob formalnih priložnostih pozdravimo vedno v treh, največ štirih korakih. Če je kdo užaljen, ker ga nismo omenili, potem pač ne ve, da pozdravimo res samo najvišjega gosta, morda dva, potem zbrane, in nadaljujemo z uvodom. Za manj formalne priložnosti pa izberemo drugo možnost. To je …

Drugič – začnite drugače, drugače kot ljudje pričakujejo.

Na začetku nastopa imate le nekaj sekund, da v ljudeh aktivirate tisti »O, to bo pa zanimivo.« Ali pač ne. Prav toliko sekund traja, da se ljudje »izklopijo« in svoje misli preusmerijo na »Naj za kosilo naredim purana ali kotlete?«

Za zanimiv začetek, ki pritegne in je manj formalen, lahko uporabite izrek ali citat (po možnosti znane osebe), naštejete pomembna dejstva, poveste kratko anekdoto …

Tretjič – šele potem pozdravite.

Naj vam dam primer. Za nagovor, za prve besede udeležencem našega treninga ZMOREM, bi lahko namesto (pričakovanega) pozdravljanja uporabil latinski citat, ga razložil in potem pozdravil. Takole: »Per aspera ad astra, ali po naše, preko trnja do zvezd. To je misel, ki lepo ponazarja, da se moramo najprej potruditi, preden postanemo res dobri govorniki. Lepo pozdravljeni na treningu ZMOREM, na katerem vas bomo varno popeljali mimo trnov zadrege in treme do točke, s katere boste začeli segati po govorniških zvezdnih utrinkih.«

Ko boste vi razmišljali kako začeti svojo predstavitev, govor, poročilo …, se le potrudite in pripravite, ter potem tudi naredite nekaj, kar vaše občinstvo ne bo pričakovalo.

Jamčim vam, da boste z le malce poguma in drugače izbranimi začetnimi besedami mnogo bolj pritegnili sodelavce na službeni predstavitvi projekta, sokrajane na sestanku lokalne skupnosti, kolege na strokovnem srečanju, volivce pred lokalnimi volitvami …

Seveda sledi tudi vljuden pozdrav, a prav nič ne izgubi na moči, ko ga pomaknemo na drugo mesto.

Torej, ste dovolj pogumni, da boste drugačni? Pa ne tako, da boste spet kot vsi ostali? Kako boste to naredili v povsem konkretni situaciji? Možnosti je še več.

Pridite na trening ZMOREM in jih spoznajte, usvojite, potem pa osvojite svoje občinstvo.

Priložnost imate že 12. in 13. aprila, v naši učilnici v Ljubljani.

Prijazno vabljeni

Alex Gregorič

Aha. Smaal Tokku lahko prisluhnete tukaj.

‘Ko pijete alkohol, ne vozite,’ ali je bolje ‘Ne pijte alkohola, ko vozite’?

Je zgornje vprašanje na mestu? V nadaljevanju si lahko preberete, zakaj postavljena dilema sploh ni prava. Odgovor vas bo morda presenetil. Branje vam bo vzelo 3 minute.

Ne mislite na tremo, ne mislite na tremo, ne mislite na tremo

Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste imeli tremo. Običajno jo imamo pred dogodki, ki jih razumemo kot pomembne ali prelomne (poroka), ko se želimo izkazati (izpit), ali pa so nam neznani (pot v tujino).

Pogosta je trema, ki je povezana z govorom pred skupino ljudi. Lahko gre za nastop, govor na kakšni prireditvi, izrekanje želja pred skupino sorodnikov, predstavitev na sestanku, ipd.

Če ste tudi vi med tistimi, ki ste se že srečali s tovrstno tremo, vam je morda povsem dobronamerno že kdo svetoval: “Ne misli na tremo, pa bo.”

A glej ga vraga, bolj kot ste si govorili, da ne boste mislili na tremo, močnejša je bila. Kako to?

Podzavest nima predstave za ‘ne’

Navkljub trudu, da bi sami sebe prepričali, da se ‘ne bojite’, boste dosegli ravno obratno, če boste za svoj notranji dialog uporabljali stavek ‘Ne bojim se, nimam treme.”

Gre za relativno enostavno, a pogosto spregledano dejstvo – naša podzavest ne pozna nikalnic. V primeru stavka ‘Ne bojim se’, naša podzavest ima predstavo za ‘bojazen/strah’, nima pa predstave za ‘ne’.

Rezultat tega, da si govorimo, da nas ne bo strah, ali da se ne bomo ozirali na tremo, je ravno obraten … podzavest misli, da se mora pojaviti strah, trema, ker besede ‘ne’ enostavno ne upošteva.

Testirajte – vaja

Potrebujete potrditev napisanega? Naredite kratek preizkus, vajo, ki jo običajno naredimo tudi na 2-dnevnem treningu retorike in komunikacije ZMOREM:

• Prosite nekoga, naj vam pomaga. Naj si izbere nekaj, za kar vam bo rekel, da ne mislite (npr. ‘Ne misli na drevo.’), a naj zadrži to zase.
• Zaprite oči, globoko vdihnite, sprostite se.
• Zdaj naj vam vaš pomočnik “ukaže” na kaj ne misliti.
• Spremljajte dogajanje v sebi. Na kaj ste najprej pomislili? Kaj je bilo prvo, kar ste morda videli, slišali, začutili?

Ugotovili boste, da enostavno ne moremo ‘ne’ misliti. Prav tisto, česar naj ne bi mislili, se pojavi v prvem planu. Šele z nekaj truda nam lahko uspe misel odriniti, zamenjati, nadomestiti …, pa še takrat se lahko v ozadju vedno znova in znova prikazuje, se sili v ospredje, nam nagaja …

Kako si pomagati

Rešitev je enostavna. Namesto, da si govorite česa ne marate ali nočete, pomislite na želeno kakovost, na lastnost, ki jo želite priklicati, povabiti v življenje, občutenje …

V primeru treme, bi si lahko rekli npr. ‘Sem pogumen, samozavesten,’ ali ‘Govorim mirno in tekoče, počutim se dobro,’ ali ‘Pred ljudmi mi je prijetno, sprejemajo me,’ ipd.

Prav za premagovanje treme uporabimo na treningu tudi NLP tehniko ‘ustvarjalec novega vedenja’, v kateri se uporablja (samo)govor prav na opisani način.

Dilema alkohola in vožnje

Dilema iz začetka tega sestavka torej sploh ni dilema. Oba zapisa enakovredno (ne)učinkovito vplivata na podzavest. Bilo bi bolj primerno, če bi napisali nekaj takega kot ‘Ko vozite, pijte le brezalkoholne pijače,’ ali kaj podobnega. Še bolje bi bilo, če bi imeli drugo (novo) besedo za brezalkoholne pijače, mar ne?

Poskusite večkrat tvoriti misli in stavke na tak način. Opazili boste pomembno razliko.

Za hiter in učinkovit vstop v svet bolj samozavestnega komuniciranja, prepričljivega nastopa, vam priporočamo 2-dnevni trening retorike in komunikacije ZMOREM.

Ste že kdaj razmišljali, da bi se udeležili kakšne delavnice, treninga retorike? Tu je priložnost.

12. in 13. aprila boste v varnem okolju majhne skupine vadili tudi zgoraj opisani način izražanja.

Dan maternega jezika

21. februar je mednarodni dan maternega jezika. Slovenci radi poudarjamo, da nam je veliko do našega. Če berete ta zapis, potem je tudi vam slovenščina dragocena. Sploh, če je to vaš materni jezik.

Materni jezik rečemo zato, ker se ga običajno naučimo od matere. Ima posebno čustveno vrednost. V njem se najlažje in najbolj pretanjeno izražamo. Kamor koli gremo, ga »nosimo« s seboj.

Materni jezik ni vezan na kraj rojstva. Jaz sem se na primer rodil v Buenos Airesu, v Argentini, a moj materni jezik je slovenščina. Morda prav zato, ker smo tam daleč čez lužo s pomočjo slovenščine negovali svoje slovenstvo, čutim do nje posebno ljubezen.

Pripeljala me je do tega, da že več kot dvanajst let pomagam ljudem pri premagovanju vseh mogočih zavor, zadržkov, prepričanj … povezanih z (javno) govorjeno besedo.

Jezik je živa tvorba

V časih, ko moramo že skoraj vsi “javno nastopati” (sestanki, srečanja, predstavitve …), še vedno posvečamo največ pozornosti tremi, rokam, drži, ipd., kar je seveda logično in tudi smiselno.

Enako pozornost si zaslužijo besede same po sebi, njihovo smiselno nizanje v take in drugačne povedi, tako kot tudi sestavljanje povedi v logične sklope, s katerimi izrazimo svoje misli jasno, razumljivo in prepričljivo.

Ko pobrskam po spominu, se ne spomnim, da bi se v šoli učili jezika na tak način. Spomnim se “piflanja” podatkov o književnikih, ne književnicah, obveznega branja bolj ali manj zanimivih del, meni mučnega podčrtavanja glagolov, samostalnikov, pridevnikov, itn. Upam, da je danes drugače.

V mojih časih so bile povedi še stavki. Danes so stavki le enostavne povedi. Kot so te tri.

To pomeni, da se jezik razvija, se spreminja … je živa stvar. Bo naš, slovenski jezik, preživel?

Bo slovenski jezik preživel

Zadnji podatki, ki so jih zbrali s »klasičnim« popisom prebivalstva (tj. s popisovalci na terenu), so iz leta 2002. Takrat je blizu 88 % prebivalcev Slovenije izjavilo, da je njihova materinščina slovenski jezik.

Danes je raznolikost maternih jezikov med prebivalci Slovenije večja kot v preteklosti, hkrati pa se delež prebivalcev s slovenskim maternim jezikom vse od leta 1953 zmanjšuje.

Na tej točki je dobro povedati, da slovenščino uporabljajo tudi ljudje, ki jim le-ta ni materni jezik. Pogosto celo bolje, bolj skrbno in spoštljivo. Zato me za jezik sam po sebi ne skrbi.

Za življenje jezika se mi zdi bolj pomembno, da se prav vsi, ki govorimo in pišemo slovensko, potrudimo ta čudoviti jezik uporabljati kot orodje za sožitje, za lepše (skupno) življenje.

Kako ga uporabljati

Predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) Ivo Svetina je v  letošnji poslanici med drugim zapisal, da jezik združuje neko občestvo, da postane ljudstvo, narod, nacija: “Je edini resnični temelj, na katerem se utemeljuje identiteta, prepoznavanje, a hkrati tudi razločevanje od drugih, četudi sosedov.”

Všeč mi je misel, da jezik združuje občestvo … Če tudi vi tako čutite, potem le vložite nekaj truda in časa v negovanje jezika, ki ga verjetno dnevno uporabljate, tako zasebno kot poslovno.

Ko stopite pred ljudi, da jim predstavite projekt, poveste govor ob odprtju dogodka, predate poročilo na sestanku, ipd., bodite pozorni tudi na jezik, poleg vsega drugega (trema, roke, gibanja …).

Velja namreč, da smo pred ljudmi bolj prepričljivi, da delujemo bolj kompetentni, ko uporabljamo lepši, bolj pravilen jezik. To še posebej velja takrat, ko gre za našo materinščino. Seveda šteje tudi vsebina, a o tem kdaj drugič.

Za razvijanje samozavestnega, prepričljivega nastopa, vam priporočamo trening retorike ZMOREM.

Celostno pa vas podpremo na tečaju CELI, od glave do pete.

Na fotografiji vidite gesto, ki si jo najpogosteje razložimo kot “OK” ali “v redu, dobro …”. Potapljači jo poznajo kot mednarodni znak za “ni težav”.

Si jo tako razlagajo vsi, vedno in povsod? Nikakor. Pomen gest oziroma jezika rok je (tudi) kulturno pogojen.

Ponekod ima gesta s fotografije drugačen, a nevtralen pomen. Najpogostejši tak je “nič”. Na Japonskem lahko pomeni »drobiž, kovanec«, v Hongkongu »tri«, v Avstraliji ali »nič« ali tudi »v redu«.

Spet drugje ima taista gesta lahko negativen, celo žaljiv pomen – npr. »ritna luknja«, kot referenca na homoseksualnost (Turčija, Tunizija, Grčija, Bližnji vzhod, Brazilija in določeni deli Nemčije, več Južnoameriških držav.

Z gesto na fotografiji si je ameriški govornik na konferenci v Indiji pridelal kar nekaj negodovanja. V tistem delu Indije si jo namreč razlagajo kot zelo obsceno, neprimerno za javni govor. Njen pomen je tesno povezan z določeno spolno prakso.

Naučite se neverbalne govorice

Dobro je, da smo za spretno (javno) nastopanje in sporočanje opremljeni tudi z znanjem o (nebesedni) govorici rok. Tudi o tej govori retorika. Preden stopimo pred svoje občinstvo se moramo dobro poučiti komu sploh govorimo. Odločitev o “kako” bomo kaj pokazali, je še kako na mestu. Kje pa se tega lahko naučimo?

Priporočam trening retorike ZMOREM.