Nekajkrat letno imam telefonski stik z organizacijo, ki je načeloma v službi nas, državljanov. Obstaja za nas in zaradi nas, ki redno in pridno plačujemo davke. Glej no, povezana je prav z njimi – davki.

Preden jih pokličem, se mentalno in čustveno pripravim, naredim nekaj vdihov in izdihov. Moje spominske celice so si iz pretekle telefonske komunikacije z ljudmi v tej organizaciji zapomnile vzvišenost,  hladnost, nesposobnost vživljanja v situacije strank in spremembe trga, pametovanje na drugi strani žice in neprijetne občutke.

S slušalko v roki sedim za pisalno mizo. Kličem. Čakam. Nič. Zaslišim plehnato “avtomatsko tajnico”, ki me obvešča, da me bodo poklicali nazaj takoj, ko bodo lahko. “Vraga boste!” si mislim in trdo odložim slušalko.  “Še nikoli me niste. Ponovno vas bom morala klicati in spet klicati, ves dan, da končno blagovolite dvigniti slušalko!”

A glej ga zlomka. Še sem slabovoljna in notranji dialog še ni končan, ko zazvoni telefon. Uradniki že vračajo klic! Pripravim se in dvignem slušalko.  V slušalki pa …, kaj se dogaja …, prijazen, skrben in vesel ženski glas: “Dober dan, klicali ste nas …” Pomislim: “Pravi priimek ima – gospa Vesel, z veselim, prijaznim, optimističnim glasom.”

Pomaga mi, od nje dobim kar tisti trenutek potrebujem. Zaupa mi tudi telefonsko številko ter ime in priimek osebe, s katero bova lahko situacijo uredili do konca. Gospe Vesel povem, da sem zaradi nje, njene strokovnosti in prijaznosti spremenila mnenje o uradnikih in njeni organizaciji. Polepšala mi je dan. Posloviva se.

Dobre volje in tokrat brez predpriprave odtipkam dobljeno telefonsko številko in že kličem tisto drugo uradnico, s katero bom uredila zadevo do konca. In … oh joj …, NE, saj ne more biti res, pa je! Na drugi strani, a še vedno v isti organizaciji, imam osebo, ki me takoj pouči do kdaj bi morala oddati spletni obrazec in da ga pač nisem, osebo, ki ni hotela slišati, da na dan oddaje NI DELOVALA njihova spletna stran, in je bilo opravičilo zaradi težav z njo kasneje javno objavljeno, osebo, ki je v samo nekaj sekundah uničila vso dobro slušno podobo, odnos, trud in prijetne občutke, ki jih je gospa Vesel pustila v meni.

Iz izkušenj vem, da so BREZSRAMNI uničevalci, ki preko telefonske slušalke uničujejo trud in ugled vašega podjetja (organizacije), vsakdanja realnost.

Če se vaša organizacija financira iz državnega proračuna, lahko mižite na obe očesi in se delate, da je uničevalec le delček pisanosti kolektiva. “Kaj čmo, tak pač je.”

Če pa sami gradite ugled svojega podjetja na trgu, ste soočeni z realnimi tržnimi razmerami, potem veste, kako zelo pomemben je in koliko truda je potrebnega, da ga vzdržujete, dvigate …

To pa je nikoli končana zgodba, ki vključuje vse zaposlene.

Naša delavnica profesionalne telefonske komunikacije je priložnost, da vam pomagamo graditi poslovno odličnost v (telefonski) komunikaciji, izboljšati vašo (slušno) podobo, njene “uničevalce” in komunikacijsko manj spretne sodelavce pa preoblikovati.

Srčno povabljeni na aktivno delavnico Telefonske komunikacije. Preverite, kdaj je naslednja izvedba – tukaj

Avtorica: Jasna Štamcar

Ko se odpravljam na izbrani vrh, višina ni pomembna, se odločim tudi po kateri poti bom šel. Na večino vrhov namreč vodi več poti. Tudi če se odločim za nedeljski skokec na Šmarno, imam več možnosti. Katero izbrati?

Sam grem rad iz Šmartna zato, ker je na tej strani Šmarne gore privlačna smer – Partizanska steza. Gre za malo bolj strmo pot na vrh, ki omogoča, da vsaj malo vadim korak, kakršen pride prav tudi v “resnih” hribih in gorah.

Na začetku je podobna drugim, manj zahtevnim potem, po približno tretjini opravljenega vzpona pa se počasi prelevi v pravo planinsko stezo, na kateri se moramo srečevati uvidevno, se previdno umakniti, ustaviti če je treba, biti pozoren na korak. Sploh ko je treba preko gladkih skal, ki znajo biti neprijetne, če so mokre. Tudi nevarne.

Rad jo izberem tudi zato, ker na njej ni gneče. V miru se lahko posvetim sebi, hoji, odnosu z okolico. Stik s trenutkom je osvobojen žlobudranja, ki ga je za hojo v hrib kar preveč v reki ljudi na drugi strani, iz Tacna. Vzpon ni dolg, a tistih trideset ali nekaj več minut, če si vzamem čas še za lepe razglede in čudovito petje gozdnih ptic, vedno doživljam polno in z zadovoljstvom.

Kako je torej vse to povezano z vodenjem? Ta hoja v hrib, manj obljudena strma steza…

Tudi vodenje zahteva, da sprejmemo odločitev. Po kateri “poti”?  Veliko vodij še vedno izbere največkrat ubrano smer, smer večine, ki je lažja ali pa zgolj zahteva manj premisleka – na primer “Ukazovalno pot”. Manj se jih odloči za “Avtentično stezo” ali “Transformacijsko pot”, ki obe zahtevata stalno pozornost, večji vložek energije in zavzetosti.

Za hojo po “Ukazovalni poti” se zlahka priklopite na avtopilota, ste manj pozorni in seveda tudi navidezno bolj varni. Sledite toku in “žlobudranju”. Na “Avtentični stezi” ali “Transformacijski poti” si ne morete privoščiti, da bi ne usmerili svoje energije v to, kar počnete in kar želite doseči. Na ta način res opazite ljudi in pomembne detajle. Na primer spremembo počutja sodelavca,  ki vam sicer na “Ukazovalni poti” zlahka uide.

Vodenje je torej kot hoja v hribe. Tako kot je potrebno tam paziti na svoj korak, ga premišljeno izbrati, se kdaj uvidevno ustaviti ali umakniti, je tudi pri vodenju koristno premišljeno izbirati “korake” – besede, ravnanja, vedenja. In seveda lahko to počnemo bolje takrat, ko se odločimo, da smo pozorni, se zavedamo sebe in svojih dejanj, se znamo upoštevajoče sporazumevati in tudi spodbujati.

Odločitev katero pot vodenja izbrati je naša. Bomo izbrali tisto, po kateri hodi večina, ali gremo po tisti, ki je sicer bolj zahtevna, a hkrati tudi dolgoročno bolj učinkovita, izpolnjujoča, lepša in vam omogoča, da se mojstrite v “koraku”. To pa je še kako pomembno, če želite osvojiti še kakšen višji vrh.

Ko se odločite za to drugo, je dobro povedati še nekaj o hoji v hribe. Dokler niste res vešči in izkušeni, se je v visokogorje dobro podati s pomočjo vodnikov. Tudi pri vodenju je tako, da se je lažje izmojstriti s pomočjo.

Razvijte svojo sposobnost nadziranja lastnih odzivov in vedenj, komunikacijo s sodelavci in veščine motiviranja. Udeležite se kakšnega praktičnega usposabljanja, privoščite si coacha. Lažje bo.

3 delavnice za vodje  so kot nalašč za to. 

Alex Gregorič, trener komunikacije

P. S. Vodimo lahko (tudi) druge ljudi, a najprej vodimo sebe. O tem je pisal že Scott Morgan Peck v svoji knjigi The Road Less Traveled (Najmanjkrat ubrana pot). Zakaj jo je naslovil tako lahko preverite sami. V slovenskem prevodu se glasi Ljubezen in duhovna rast.

Lani jeseni smo imeli večje usposabljanje prodajnih svetovalcev avtomobilske znamke Hyundai. Odlično sodelujemo že več let, zato tudi dobro poznam njihovo prodajno paleto različnih modelov osebnih vozil. Ta trenutek so edina avtomobilska znamka na svetu, ki ima v svoji ponudbi pogonske agregate, torej motorje, na vse trenutno aktualne energente (bencin, dizel, elektrika, vodik) in njihove kombinacije, torej hibride. Za prodajne svetovalce je to plus. Očitno pa nekaterim to ni dovolj.

Prodajni svetovalci, in nekaj svetovalk med njimi, so morali profesionalnim igralcem v vlogah kupcev prodajati na različne scenarije. Igre vlog smo tudi posneli. Že med izvajanjem teh vaj me je »sezulo«, ko sem slišal, da gre po novem njihov Tucson tudi na mleko. No, ne samo na mleko, saj je »MILK-HYBRID«, pa vendar. Seveda sem pomislil, da je to ali revolucija, ali pa … napaka. Ja, to drugo je bilo, napaka.

Šlo je za nerodno izgovarjavo angleške skovanke mild hybrid. Namesto mild je prodajna svetovalka, ki je morala predstaviti vozilo, nerazločno izgovarjala to angleško besedo, tako da se je slišalo kot milk. Tako je iz blagega hibrida nastal »mlečni hibrid«. Tudi naslednji dan, ko smo si vsi skupaj ogledovali in analizirali posnetke, smo se na ta račun kar nasmejali. Za Slovenijo bi bil avto na mleko kar zanimiv. Gotovo bi si ga omislili vsi, ki se ukvarjajo s pridelavo mleka.

Kaj se lahko iz tega naučimo? Izgovarjava je pomembna! Da, izgovarjava, ne izgovorjava. Tu ne gre za napako. Lahko preverite v SSKJ2.

Torej, če spremenimo samo en glas v besedi, se lahko povsem spremeni ne samo pomen te ene besede, ampak vsega, kar želimo sporočiti.  V manj formalnih interakcijah in takrat, ko je vključenih manj ljudi, se hitro popravimo, dogovorimo, ipd. Pravilna izgovarjava pa je posebej pomembna takrat, ko nagovarjamo večje skupine ljudi. Večja kot je skupina, manj je možno in verjetno, da nas bodo popravili, da se bomo sporazumeli, ampak bodo enostavno slišali napačno. Zaradi naše napake, naših »lenih ust«, lahko pokvarimo sicer dobro pripravljeno predstavitev.

Kaj storiti? Vaja dela mojstra, mojster pa vajo. Mi vam predlagamo – pridite na tečaj CELI, od glave do pet, na katerem vas profesionalna trenerka nauči odličnih vaj za pravilno izgovarjavo. Predvsem pa se naučimo izogniti takim nerodnostim tudi tako, da uporabimo nam bližje besede in glasove, na primer namest mild hybrid kar slovenski blagi hibrid. Prav v redu se sliši.

Pridite, lahko se prijavite kar tukaj.

Alex Gregorič, trener komunikacije

P. S. Vem, tudi meni je bila izgovarjava najprej nenavadna beseda, a je pravilna. O lepih slovenskih besedah, ki jih premalo uporabljamo, pa v enem od naslednjih razmišljanj.

Vsi, ki smo že kdaj morali spregovoriti pred skupino ljudi, opraviti poslovno predstavitev, morda govor na lokalni prireditvi, ali pa zgolj razložiti svoj pogled na roditeljskem sestanku, smo že pomislili: “Joj, kako naj začnem?”

Tudi na naših treningih retorike in komunikacije ZMOREM, udeleženci izpostavijo zadrego z uvodnimi besedami. Vprašam jih kaj naredijo, kaj izberejo. “Ja kaj, tako naredim, kot to običajno naredijo vsi – lepo pozdravim, se zahvalim za besedo, …” je najbolj običajen odgovor.

Morda tudi vi sledite uveljavljenim načinom. A priznajte, s takimi začetki, s takimi uvodnimi besedami, nagovori, zelo težko pritegnete svoje občinstvo. Kaj lahko storite?

Lahko ste “domiselni” tako, da sledite nečemu, kar trenutno počnejo vsi. Ker je to moderno, ker si je to nekdo izmislil … Kot so na primer to zimo mnogi kazali razgaljene gleženjčke pri temperaturah pod ničlo. Zgoraj bunde, kapuce, rokavice … spodaj pa nizki športni copatki, nizke nogavičke.

Od povsem nekritičnega sledenja domislici, ki je povsem v redu za toplejše dni, in kraje, na dolgi rok ne boste imeli veliko. O tem lepo repa primorski hangsta reper Smaal Tokk v svoji pesmi En in edini, v kateri ugotovi, da v svoji želji po edinstvenosti, unikatnosti in individualnosti hitro postanemo podobni vsem drugim, ki želijo biti prav taki.

Imate pa na voljo druge možnosti, ki zahtevajo nekaj več truda in poguma. Ko gre za uvodne besede, nagovor, se na treningu veščin prepričljivega in samozavestnega nastopa ZMOREM vedno potrudim udeležence opogumiti, da posežejo po bolj premišljenih načinih.

Običajni začetki (predstavitev, govorov …)

Predstavljajte si, da ste v predavalnici ali sejni sobi svojega podjetja. Vse je pripravljeno za začetek strokovnega seminarja. Okoli vas je kup sodelavcev, ki navidezno zdolgočaseno čakajo na začetek. Predavatelj vstopi in vas nagovori:

»No, lepo vas je videti. Vesel sem, da smo se zbrali. Kako ste kaj? V redu? No, pa začnimo. Najprej bi vas lepo pozdravil in rad bi se zahvalil gospodu Janezu Novaku, da me je povabil v vašo sredino, da izvedem ta pomembni seminar. Upam, da bo današnje predavanje za vas zanimivo kljub lepemu vremenu zunaj (ha, ha), saj bom predstavil veliko novosti v zvezi z …«

Povejte po pravici. Je to začetek, so to uvodne besede, kakršne v veliki večini primerov pričakujete? So to besede in uvod, ki jih večinoma slišite? In kako se odzovete? Kako se odzovejo vaše kolegice, kolegi?

Velika večina predstavitev, seminarjev, govorov in nastopov se začenja tako, kot pričakujemo. Prav zato nas tudi ne pritegnejo že takoj od začetka. Kar pa je izjemnega pomena. Če vas nekaj ne pritegne takoj, je velika verjetnost, da boste tudi v nadaljevanju sledili z manjšim zanimanjem. Misli vam bodo enostavno tavale malo sem, malo tja. Čakali boste, da vse skupaj čim prej mine.

Kako bi lahko zgoraj omenjeni predavatelj začel, da bi vas bolj pritegnil? Kaj bi lahko naredil, da bi ne bil slišati kot vsi ostali?

Trije nasveti za začetek, ki pritegne občinstvo.

Prvič – ne začenjajte z dolgim pozdravljanjem vsevprek.

Dolgo pozdravljanje na začetku je ne le duhamorno in povsem nezanimivo, temveč tudi neprimerno. Ob formalnih priložnostih pozdravimo vedno v treh, največ štirih korakih. Če je kdo užaljen, ker ga nismo omenili, potem pač ne ve, da pozdravimo res samo najvišjega gosta, morda dva, potem zbrane, in nadaljujemo z uvodom. Za manj formalne priložnosti pa izberemo drugo možnost. To je …

Drugič – začnite drugače, drugače kot ljudje pričakujejo.

Na začetku nastopa imate le nekaj sekund, da v ljudeh aktivirate tisti »O, to bo pa zanimivo.« Ali pač ne. Prav toliko sekund traja, da se ljudje »izklopijo« in svoje misli preusmerijo na »Naj za kosilo naredim purana ali kotlete?«

Za zanimiv začetek, ki pritegne in je manj formalen, lahko uporabite izrek ali citat (po možnosti znane osebe), naštejete pomembna dejstva, poveste kratko anekdoto …

Tretjič – šele potem pozdravite.

Naj vam dam primer. Za nagovor, za prve besede udeležencem našega treninga ZMOREM, bi lahko namesto (pričakovanega) pozdravljanja uporabil latinski citat, ga razložil in potem pozdravil. Takole: »Per aspera ad astra, ali po naše, preko trnja do zvezd. To je misel, ki lepo ponazarja, da se moramo najprej potruditi, preden postanemo res dobri govorniki. Lepo pozdravljeni na treningu ZMOREM, na katerem vas bomo varno popeljali mimo trnov zadrege in treme do točke, s katere boste začeli segati po govorniških zvezdnih utrinkih.«

Ko boste vi razmišljali kako začeti svojo predstavitev, govor, poročilo …, se le potrudite in pripravite, ter potem tudi naredite nekaj, kar vaše občinstvo ne bo pričakovalo.

Jamčim vam, da boste z le malce poguma in drugače izbranimi začetnimi besedami mnogo bolj pritegnili sodelavce na službeni predstavitvi projekta, sokrajane na sestanku lokalne skupnosti, kolege na strokovnem srečanju, volivce pred lokalnimi volitvami …

Seveda sledi tudi vljuden pozdrav, a prav nič ne izgubi na moči, ko ga pomaknemo na drugo mesto.

Torej, ste dovolj pogumni, da boste drugačni? Pa ne tako, da boste spet kot vsi ostali? Kako boste to naredili v povsem konkretni situaciji? Možnosti je še več.

Pridite na trening ZMOREM in jih spoznajte, usvojite, potem pa osvojite svoje občinstvo.

Priložnost imate že 12. in 13. aprila, v naši učilnici v Ljubljani.

Prijazno vabljeni

Alex Gregorič

Aha. Smaal Tokku lahko prisluhnete tukaj.

‘Ko pijete alkohol, ne vozite,’ ali je bolje ‘Ne pijte alkohola, ko vozite’?

Je zgornje vprašanje na mestu? V nadaljevanju si lahko preberete, zakaj postavljena dilema sploh ni prava. Odgovor vas bo morda presenetil. Branje vam bo vzelo 3 minute.

Ne mislite na tremo, ne mislite na tremo, ne mislite na tremo

Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste imeli tremo. Običajno jo imamo pred dogodki, ki jih razumemo kot pomembne ali prelomne (poroka), ko se želimo izkazati (izpit), ali pa so nam neznani (pot v tujino).

Pogosta je trema, ki je povezana z govorom pred skupino ljudi. Lahko gre za nastop, govor na kakšni prireditvi, izrekanje želja pred skupino sorodnikov, predstavitev na sestanku, ipd.

Če ste tudi vi med tistimi, ki ste se že srečali s tovrstno tremo, vam je morda povsem dobronamerno že kdo svetoval: “Ne misli na tremo, pa bo.”

A glej ga vraga, bolj kot ste si govorili, da ne boste mislili na tremo, močnejša je bila. Kako to?

Podzavest nima predstave za ‘ne’

Navkljub trudu, da bi sami sebe prepričali, da se ‘ne bojite’, boste dosegli ravno obratno, če boste za svoj notranji dialog uporabljali stavek ‘Ne bojim se, nimam treme.”

Gre za relativno enostavno, a pogosto spregledano dejstvo – naša podzavest ne pozna nikalnic. V primeru stavka ‘Ne bojim se’, naša podzavest ima predstavo za ‘bojazen/strah’, nima pa predstave za ‘ne’.

Rezultat tega, da si govorimo, da nas ne bo strah, ali da se ne bomo ozirali na tremo, je ravno obraten … podzavest misli, da se mora pojaviti strah, trema, ker besede ‘ne’ enostavno ne upošteva.

Testirajte – vaja

Potrebujete potrditev napisanega? Naredite kratek preizkus, vajo, ki jo običajno naredimo tudi na 2-dnevnem treningu retorike in komunikacije ZMOREM:

• Prosite nekoga, naj vam pomaga. Naj si izbere nekaj, za kar vam bo rekel, da ne mislite (npr. ‘Ne misli na drevo.’), a naj zadrži to zase.
• Zaprite oči, globoko vdihnite, sprostite se.
• Zdaj naj vam vaš pomočnik “ukaže” na kaj ne misliti.
• Spremljajte dogajanje v sebi. Na kaj ste najprej pomislili? Kaj je bilo prvo, kar ste morda videli, slišali, začutili?

Ugotovili boste, da enostavno ne moremo ‘ne’ misliti. Prav tisto, česar naj ne bi mislili, se pojavi v prvem planu. Šele z nekaj truda nam lahko uspe misel odriniti, zamenjati, nadomestiti …, pa še takrat se lahko v ozadju vedno znova in znova prikazuje, se sili v ospredje, nam nagaja …

Kako si pomagati

Rešitev je enostavna. Namesto, da si govorite česa ne marate ali nočete, pomislite na želeno kakovost, na lastnost, ki jo želite priklicati, povabiti v življenje, občutenje …

V primeru treme, bi si lahko rekli npr. ‘Sem pogumen, samozavesten,’ ali ‘Govorim mirno in tekoče, počutim se dobro,’ ali ‘Pred ljudmi mi je prijetno, sprejemajo me,’ ipd.

Prav za premagovanje treme uporabimo na treningu tudi NLP tehniko ‘ustvarjalec novega vedenja’, v kateri se uporablja (samo)govor prav na opisani način.

Dilema alkohola in vožnje

Dilema iz začetka tega sestavka torej sploh ni dilema. Oba zapisa enakovredno (ne)učinkovito vplivata na podzavest. Bilo bi bolj primerno, če bi napisali nekaj takega kot ‘Ko vozite, pijte le brezalkoholne pijače,’ ali kaj podobnega. Še bolje bi bilo, če bi imeli drugo (novo) besedo za brezalkoholne pijače, mar ne?

Poskusite večkrat tvoriti misli in stavke na tak način. Opazili boste pomembno razliko.

Za hiter in učinkovit vstop v svet bolj samozavestnega komuniciranja, prepričljivega nastopa, vam priporočamo 2-dnevni trening retorike in komunikacije ZMOREM.

Ste že kdaj razmišljali, da bi se udeležili kakšne delavnice, treninga retorike? Tu je priložnost.

12. in 13. aprila boste v varnem okolju majhne skupine vadili tudi zgoraj opisani način izražanja.

Dan maternega jezika

21. februar je mednarodni dan maternega jezika. Slovenci radi poudarjamo, da nam je veliko do našega. Če berete ta zapis, potem je tudi vam slovenščina dragocena. Sploh, če je to vaš materni jezik.

Materni jezik rečemo zato, ker se ga običajno naučimo od matere. Ima posebno čustveno vrednost. V njem se najlažje in najbolj pretanjeno izražamo. Kamor koli gremo, ga »nosimo« s seboj.

Materni jezik ni vezan na kraj rojstva. Jaz sem se na primer rodil v Buenos Airesu, v Argentini, a moj materni jezik je slovenščina. Morda prav zato, ker smo tam daleč čez lužo s pomočjo slovenščine negovali svoje slovenstvo, čutim do nje posebno ljubezen.

Pripeljala me je do tega, da že več kot dvanajst let pomagam ljudem pri premagovanju vseh mogočih zavor, zadržkov, prepričanj … povezanih z (javno) govorjeno besedo.

Jezik je živa tvorba

V časih, ko moramo že skoraj vsi “javno nastopati” (sestanki, srečanja, predstavitve …), še vedno posvečamo največ pozornosti tremi, rokam, drži, ipd., kar je seveda logično in tudi smiselno.

Enako pozornost si zaslužijo besede same po sebi, njihovo smiselno nizanje v take in drugačne povedi, tako kot tudi sestavljanje povedi v logične sklope, s katerimi izrazimo svoje misli jasno, razumljivo in prepričljivo.

Ko pobrskam po spominu, se ne spomnim, da bi se v šoli učili jezika na tak način. Spomnim se “piflanja” podatkov o književnikih, ne književnicah, obveznega branja bolj ali manj zanimivih del, meni mučnega podčrtavanja glagolov, samostalnikov, pridevnikov, itn. Upam, da je danes drugače.

V mojih časih so bile povedi še stavki. Danes so stavki le enostavne povedi. Kot so te tri.

To pomeni, da se jezik razvija, se spreminja … je živa stvar. Bo naš, slovenski jezik, preživel?

Bo slovenski jezik preživel

Zadnji podatki, ki so jih zbrali s »klasičnim« popisom prebivalstva (tj. s popisovalci na terenu), so iz leta 2002. Takrat je blizu 88 % prebivalcev Slovenije izjavilo, da je njihova materinščina slovenski jezik.

Danes je raznolikost maternih jezikov med prebivalci Slovenije večja kot v preteklosti, hkrati pa se delež prebivalcev s slovenskim maternim jezikom vse od leta 1953 zmanjšuje.

Na tej točki je dobro povedati, da slovenščino uporabljajo tudi ljudje, ki jim le-ta ni materni jezik. Pogosto celo bolje, bolj skrbno in spoštljivo. Zato me za jezik sam po sebi ne skrbi.

Za življenje jezika se mi zdi bolj pomembno, da se prav vsi, ki govorimo in pišemo slovensko, potrudimo ta čudoviti jezik uporabljati kot orodje za sožitje, za lepše (skupno) življenje.

Kako ga uporabljati

Predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) Ivo Svetina je v  letošnji poslanici med drugim zapisal, da jezik združuje neko občestvo, da postane ljudstvo, narod, nacija: “Je edini resnični temelj, na katerem se utemeljuje identiteta, prepoznavanje, a hkrati tudi razločevanje od drugih, četudi sosedov.”

Všeč mi je misel, da jezik združuje občestvo … Če tudi vi tako čutite, potem le vložite nekaj truda in časa v negovanje jezika, ki ga verjetno dnevno uporabljate, tako zasebno kot poslovno.

Ko stopite pred ljudi, da jim predstavite projekt, poveste govor ob odprtju dogodka, predate poročilo na sestanku, ipd., bodite pozorni tudi na jezik, poleg vsega drugega (trema, roke, gibanja …).

Velja namreč, da smo pred ljudmi bolj prepričljivi, da delujemo bolj kompetentni, ko uporabljamo lepši, bolj pravilen jezik. To še posebej velja takrat, ko gre za našo materinščino. Seveda šteje tudi vsebina, a o tem kdaj drugič.

Za razvijanje samozavestnega, prepričljivega nastopa, vam priporočamo trening retorike ZMOREM.

Celostno pa vas podpremo na tečaju CELI, od glave do pete.

Na fotografiji vidite gesto, ki si jo najpogosteje razložimo kot “OK” ali “v redu, dobro …”. Potapljači jo poznajo kot mednarodni znak za “ni težav”.

Si jo tako razlagajo vsi, vedno in povsod? Nikakor. Pomen gest oziroma jezika rok je (tudi) kulturno pogojen.

Ponekod ima gesta s fotografije drugačen, a nevtralen pomen. Najpogostejši tak je “nič”. Na Japonskem lahko pomeni »drobiž, kovanec«, v Hongkongu »tri«, v Avstraliji ali »nič« ali tudi »v redu«.

Spet drugje ima taista gesta lahko negativen, celo žaljiv pomen – npr. »ritna luknja«, kot referenca na homoseksualnost (Turčija, Tunizija, Grčija, Bližnji vzhod, Brazilija in določeni deli Nemčije, več Južnoameriških držav.

Z gesto na fotografiji si je ameriški govornik na konferenci v Indiji pridelal kar nekaj negodovanja. V tistem delu Indije si jo namreč razlagajo kot zelo obsceno, neprimerno za javni govor. Njen pomen je tesno povezan z določeno spolno prakso.

Naučite se neverbalne govorice

Dobro je, da smo za spretno (javno) nastopanje in sporočanje opremljeni tudi z znanjem o (nebesedni) govorici rok. Tudi o tej govori retorika. Preden stopimo pred svoje občinstvo se moramo dobro poučiti komu sploh govorimo. Odločitev o “kako” bomo kaj pokazali, je še kako na mestu. Kje pa se tega lahko naučimo?

Priporočam trening retorike ZMOREM.

O (javnem) nastopanju in govorništvu imamo ljudje različna prepričanja, ki so pogosto diametralno nasprotna, odvisno od posameznika. Ena so bolj negativna, druga spet bolj pogumna. Tako prva kot druga pa pomembno krojijo naš odnos do javnega nastopa in govorništva, tako nasploh kot do našega lastnega. Poglejmo, katera so tista, ki jih pogosto opazimo:

Negativna prepričanja o govorništvu/javnem nastopanju

• Govornik se rodi.
• Nikoli ne bom zmogel prepričljivo javno nastopati.
• Trema vedno obvlada mene, in ne jaz tremo.
• Občinstvo je običajno zahtevno in kritično.
• Ne vem, kako naj sploh začnem, kako pritegnem ljudi.
• Pisanje mi tako ali tako ne gre od rok.
• Govori so samo za res posebne ljudi.

Pogumna prepričanja o govorništvu/javnem nastopanju

• Javno nastopanje ni nič posebnega.
• Nastop pred ljudmi je videti povsem preprost.
• Trema je za slabiče. Kaj sploh je trema?
• Vseeno je, kakšno je občinstvo.
• Začetek je pa res nekaj enostavnega: pozdraviš jih.
• Zapis govora je povsem odveč. Poveš iz glave, kar ti pride na misel.
• Govori so pomembni zato, da si z njimi dvigaš ceno.

Tako negativna kot tista bolj pogumna prepričanja so za učinkovit in predvsem prepričljiv (javni) nastop oz. izvedbo govora povsem neprimerna, omejujejo nas.
Negativna prepričanja nas omejujejo tako, da nas zadržujejo, blokirajo. Preprečujejo nam, da bi sprostili vse svoje potenciale in skrite moči, ki se skrivajo v vsakem od nas. Zato zamudimo priložnosti, ko bi lahko predali ljudem pomembno sporočilo. Običajno ta prepričanja izvirajo iz opazovanja ljudi, ki jih vidimo kot zelo spretne govorce, avtoritete, in se nam zdi, da nastopajo z lahkoto.
Druga prepričanja, jaz jim pravim pogumna, nas omejujejo tako, da nas peljejo po poti pretirane improvizacije, hkrati pa nas podpirajo v rabi nekaterih povsem neprimernih rešitev, ki naredijo naš nastop zelo povprečen, če že ne povsem neprepričljiv. Običajno ta prepričanja izvirajo iz opazovanja ljudi, ki jih vidimo kot manj kompetentne, pa jim vseeno »uspeva«.
Na pot samozavestnega in prepričljivega javnega nastopanja stopimo tako, da najprej »počistimo pred svojim pragom«, pardon, »za svojim pragom«, bolje rečeno, v svoji glavi. Začnemo z revizijo svojih prepričanj.
Če ste našli v sebi vsaj eno prepričanje, podobno zgoraj naštetim, vam priporočam, da ga zamenjate.
Kako? Nekaj drugačnih, bolj konstruktivnih prepričanj najdete v naslednjem prispevku, lahko pa se opogumite in pridete na trening ZMOREM (link). Tam jih zagotovo postavite na preizkušnjo. Svoja prepričanja namreč.

V prejšnjem članku sem pisal o prepričanjih, ki so prisotna v povezavi z (javnim) nastopanjem. Tako negativna kot preveč pogumna so lahko škodljiva. S katerimi pa jih je koristno nadomestiti? Zelo uporabna so naslednja, kot sem si jih oblikoval za lastne potrebe. Izkazala so se za učinkovita, v praksi pa jih potrjujemo in uporabljamo na treningih javnega nastopanja.

Podporna/pozitivna prepričanja o javnem nastopanju

• Javno nastopanje je odgovornost in priložnost hkrati. Lahko se ga naučim.
• Česar se lahko nauči en človek, se lahko naučim tudi jaz.
• Nastop pred ljudmi je izziv. Veliko sem jih že imel v življenju.
• Odločno se lotim pridobivanja veščin javnega nastopanja.
• Trema je povsem normalna. Kaže, da čutim določeno mero odgovornosti.
• Tremo prepoznam, jo nadziram in obvladam. Pred očmi imam svoj cilj.
• Ljudje smo različni. Vsak ima svoj način razumevanja.
• Sprejemam razlike med ljudmi in se jih veselim. Sem odprt in strpen.
• Vem, da sta struktura in vsebina nastopa zelo pomembni.
• Sem kreativen. Svoja sporočila znam strniti in podati prepričljivo.
• Priprava je sestavni del vsakega uspešnega delovanja.
• Misli in besede zapisujem, da jih lahko primerno oblikujem. Cenim svoj jezik.
• Govori oz. nastopi so moja odgovornost, ko imam kaj povedati.
• Z veseljem predam svoje sporočilo in ne prelagam odgovornosti na druge.

Podporna prepričanja so že na prvi pogled pozitivna in nevtralna v odnosu do drugih ljudi. Zanje je značilno, da so usmerjena v nas same, v naše moči in sposobnosti. Najprej moramo sami verjeti, da smo sposobni. Zgolj vera v uspeh pa je premalo. Optimisti so tisti, ki imajo običajno veliko vere.

A če jih vprašamo, kako bodo določeno zagato rešili, kako se bodo lotili novega izziva, pred katerim stojijo, nam le redko ponudijo konkreten odgovor. »Bo že kako,« dobimo nazaj. Vsaj pri javnem nastopanju je to premalo. Verjamem, da tudi drugod.

Zato raje govorimo o pozitivnem odnosu. Ta je tisti, kjer imamo še vedno vero v svoj uspeh, tako kot jo ima tudi optimist, le da dodamo k veri še akcijo. Zavedamo se, da moramo za uspeh tudi nekaj storiti. Pri javnem nastopu to pomeni, da se moramo najprej naučiti osnov govorništva, usvojiti elemente nastopa in pripraviti svoj govor/nastop, potem pa veliko vaditi.

Ko se podate v svet govorništva, javnega nastopanja, ali pa ste zgolj udeleženi v vsakdanjih priložnostih poslovnega sveta (sestanki, predstavitve), se določenim pravilom vedenja ne morete izogniti. Namenjena so predvsem temu, da so vaša sporočila bolj učinkovito predana, slišana. To je tudi glavni namen govora, nastopa – predati sporočilo.

Nabor dogovorjenih pravil vedenja, ki so dejansko bolj priporočila kot zapovedi, je nastal po izkušnjah naših prednikov. Marsikatero od »pravil«, ki jih uvrščamo v polje bontona, so kasneje tudi znanstveno potrdili; npr. dejstvo, da je neverbalni del komunikacije (videz, govorica telesa, glas, način govora ,…) izjemno pomemben, je bilo predmet študij profesorja psihologije Alberta Mehrabiana. Dobrih praks in preverjenih priporočil pa se je smiselno držati, saj nas učenje zgolj na lastnih napakah lahko drago stane.

Torej, eno od teh priporočil (»pravil«) pravi, da moramo biti vedno urejeni. Kaj to pomeni?

Vedno moramo poskrbeti, da smo trenutku, priložnosti, kraju in občinstvu primerno urejeni. Poslovna obleka za moške in kostim za dame sta ustrezni rešitvi, ko bomo govorili na svečanem slavju podjetja ob dvajsetletnici uspešnega delovanja. Taista obleka ali kostim pa lahko delujeta neprimerno ali celo preveč vzvišeno, če je naša naloga spregovoriti na odprtju poletnih športnih iger podjetij iz naše branže. Kljub temu velja, da je bolje biti preveč urejen kot premalo. Še vedno lahko snamemo kravato, slečemo suknjič in zavihamo rokave. Da, moški nosimo srajce z dolgimi rokavi pod suknjičem. Tudi dame lahko slečejo zgornji del kostima, s seboj pa imajo gotovo tudi kakšne čevlje z nižjo peto.

S svojimi oblačili kažemo odnos do vsebine nastopa, občinstva, dogodka in sebe nasploh. Naša podoba vpliva na to, kako nas dojemajo drugi, vpliva pa tudi na naše lastno dojemanje samega sebe. Ko smo primerno urejeni, smo bolj samozavestni, bolj pogumni, treme je manj.

Pred naslednjo priložnostjo zato pomislite pred koga boste stopili, potem pa se trenutku primerno tudi (malo bolj) uredite.