Avtor: Alex Gregorič
V prejšnjem članku sem pisal o prepričanjih, ki so prisotna v povezavi z (javnim) nastopanjem. Tako negativna kot preveč pogumna so lahko škodljiva. S katerimi pa jih je koristno nadomestiti? Zelo uporabna so naslednja, kot sem si jih oblikoval za lastne potrebe. Izkazala so se za učinkovita, v praksi pa jih potrjujemo in uporabljamo na treningih javnega nastopanja.
Podporna/pozitivna prepričanja o javnem nastopanju
- Javno nastopanje je odgovornost in priložnost hkrati. Lahko se ga naučim.
- Česar se lahko nauči en človek, se lahko naučim tudi jaz.
- Nastop pred ljudmi je izziv. Veliko sem jih že imel v življenju.
- Odločno se lotim pridobivanja veščin javnega nastopanja.
- Trema je povsem normalna. Kaže, da čutim določeno mero odgovornosti.
- Tremo prepoznam, jo nadziram in obvladam. Pred očmi imam svoj cilj.
- Ljudje smo različni. Vsak ima svoj način razumevanja.
- Sprejemam razlike med ljudmi in se jih veselim. Sem odprt in strpen.
- Vem, da sta struktura in vsebina nastopa zelo pomembni.
- Sem kreativen. Svoja sporočila znam strniti in podati prepričljivo.
- Priprava je sestavni del vsakega uspešnega delovanja.
- Misli in besede zapisujem, da jih lahko primerno oblikujem. Cenim svoj jezik.
- Govori oz. nastopi so moja odgovornost, ko imam kaj povedati.
- Z veseljem predam svoje sporočilo in ne prelagam odgovornosti na druge.
Podporna prepričanja so že na prvi pogled pozitivna in nevtralna v odnosu do drugih ljudi. Zanje je značilno, da so usmerjena v nas same, v naše moči in sposobnosti. Najprej moramo sami verjeti, da smo sposobni. Zgolj vera v uspeh pa je premalo. Optimisti so tisti, ki imajo običajno veliko vere.
A če jih vprašamo, kako bodo določeno zagato rešili, kako se bodo lotili novega izziva, pred katerim stojijo, nam le redko ponudijo konkreten odgovor. »Bo že kako,« dobimo nazaj. Vsaj pri javnem nastopanju je to premalo. Verjamem, da tudi drugod.
Zato raje govorimo o pozitivnem odnosu. Ta je tisti, kjer imamo še vedno vero v svoj uspeh, tako kot jo ima tudi optimist, le da dodamo k veri še akcijo. Zavedamo se, da moramo za uspeh tudi nekaj storiti. Pri javnem nastopu to pomeni, da se moramo najprej naučiti osnov govorništva, usvojiti elemente nastopa in pripraviti svoj govor/nastop, potem pa veliko vaditi.
