Primerjava vodenja s hojo ni ravno nova pogruntavščina. Zasledite jo v knjigah in priročnikih, sam sem jo slišal od planinskega tovariša, v družbi katerega sem se lani povzpel na Triglav. Ko sem se v nedeljo rekreativno vzpenjal na Šmarno goro, mi je šla spet skozi glavo. Berite naprej in izvedeli boste več o njej.
Ko se odpravljam na izbrani vrh, višina ni pomembna, se odločim tudi po kateri poti bom šel. Na večino vrhov namreč vodi več poti. Tudi če se odločim za nedeljski skokec na Šmarno, imam več možnosti. Katero izbrati?
Sam grem rad iz Šmartna zato, ker je na tej strani Šmarne gore privlačna smer – Partizanska steza. Gre za malo bolj strmo pot na vrh, ki omogoča, da vsaj malo vadim korak, kakršen pride prav tudi v “resnih” hribih in gorah.
Na začetku je podobna drugim, manj zahtevnim potem, po približno tretjini opravljenega vzpona pa se počasi prelevi v pravo planinsko stezo, na kateri se moramo srečevati uvidevno, se previdno umakniti, ustaviti če je treba, biti pozoren na korak. Sploh ko je treba preko gladkih skal, ki znajo biti neprijetne, če so mokre. Tudi nevarne.
Rad jo izberem tudi zato, ker na njej ni gneče. V miru se lahko posvetim sebi, hoji, odnosu z okolico. Stik s trenutkom je osvobojen žlobudranja, ki ga je za hojo v hrib kar preveč v reki ljudi na drugi strani, iz Tacna. Vzpon ni dolg, a tistih trideset ali nekaj več minut, če si vzamem čas še za lepe razglede in čudovito petje gozdnih ptic, vedno doživljam polno in z zadovoljstvom.
Kako je torej vse to povezano z vodenjem? Ta hoja v hrib, manj obljudena strma steza…
Tudi vodenje zahteva, da sprejmemo odločitev. Po kateri “poti”? Veliko vodij še vedno izbere največkrat ubrano smer, smer večine, ki je lažja ali pa zgolj zahteva manj premisleka – na primer “Ukazovalno pot”. Manj se jih odloči za “Avtentično stezo” ali “Transformacijsko pot”, ki obe zahtevata stalno pozornost, večji vložek energije in zavzetosti.
Za hojo po “Ukazovalni poti” se zlahka priklopite na avtopilota, ste manj pozorni in seveda tudi navidezno bolj varni. Sledite toku in “žlobudranju”. Na “Avtentični stezi” ali “Transformacijski poti” si ne morete privoščiti, da bi ne usmerili svoje energije v to, kar počnete in kar želite doseči. Na ta način res opazite ljudi in pomembne detajle. Na primer spremembo počutja sodelavca, ki vam sicer na “Ukazovalni poti” zlahka uide.
Vodenje je torej kot hoja v hribe. Tako kot je potrebno tam paziti na svoj korak, ga premišljeno izbrati, se kdaj uvidevno ustaviti ali umakniti, je tudi pri vodenju koristno premišljeno izbirati “korake” – besede, ravnanja, vedenja. In seveda lahko to počnemo bolje takrat, ko se odločimo, da smo pozorni, se zavedamo sebe in svojih dejanj, se znamo upoštevajoče sporazumevati in tudi spodbujati.
Odločitev katero pot vodenja izbrati je naša. Bomo izbrali tisto, po kateri hodi večina, ali gremo po tisti, ki je sicer bolj zahtevna, a hkrati tudi dolgoročno bolj učinkovita, izpolnjujoča, lepša in vam omogoča, da se mojstrite v “koraku”. To pa je še kako pomembno, če želite osvojiti še kakšen višji vrh.
Ko se odločite za to drugo, je dobro povedati še nekaj o hoji v hribe. Dokler niste res vešči in izkušeni, se je v visokogorje dobro podati s pomočjo vodnikov. Tudi pri vodenju je tako, da se je lažje izmojstriti s pomočjo.
Razvijte svojo sposobnost nadziranja lastnih odzivov in vedenj, komunikacijo s sodelavci in veščine motiviranja. Udeležite se kakšnega praktičnega usposabljanja, privoščite si coacha. Lažje bo.
3 delavnice za vodje so kot nalašč za to. 🙂
Alex Gregorič, trener komunikacije
P. S. Vodimo lahko (tudi) druge ljudi, a najprej vodimo sebe. O tem je pisal že Scott Morgan Peck v svoji knjigi The Road Less Traveled (Najmanjkrat ubrana pot). Zakaj jo je naslovil tako lahko preverite sami. V slovenskem prevodu se glasi Ljubezen in duhovna rast.
